četrtek, 10. september 2009

Ribniška koča - Lovrenška jezera - Rogla in nazaj

v enem dnevu. In to peš! Ne po cesti, ampak po gozdni poti ... Gre? Seveda gre :) Pa še lepo je. Svetujem vam le, da se od doma odpravite dovolj zgodaj!

V ponedeljek sva se odpravila na ta podvig. Meni to sicer ni ničkaj prida dišalo, ampak sem se kjub temu odločila, da grem. Da izpolnim željo mojemu dragemu. Sicer je bila ta pot v planu že najmanj dve leti, pa je vedno prišlo nekaj vmes (hvala bogu :-p). Verjemite, da sem po tihem prosila za dež ....
Sicer sva šla na pot dokaj pozno, z Ribniške koče sva šla šele okoli pol enajstih.

Najprej naju je pot vodila po travniku. Ko sva prišla do spomenika na vrhu hriba, sva zavila proti Rogli. Po kakšnih 100 metrih travnika, se travnik pomeša z gozdom ...
Na začetku poti mi je še bilo zanimivo oprezati za borovnicami, ki so jih strastni nabiralci teh sladkih sadežev ali spregledali ali "pustili za seme".

Pa tudi vsako drevje, ki ni bilo samo zeleno, se mi je zdelo vredno poslikati :)
Pot naju je vodila navzdol in samo navzdol ... Šele po kakšni dobri uri hoje, sva začela s hojo po gozdu navzgor. Na poti sva videla veliko izvirov. Nekaj jih je bila verjetno posledica deževja izpred nekaj dni, nekateri pa so stalni; kot tudi voda ljubezni. Vam povem, da je bila prava osvežitev!

Po približno dveh urah hoje sva prišla do travnika. Čudovit pogled. Velik travnik, sredi katerega se vije shojena pot pohodnikov, ob straneh pa je obdan s pohorskimi gozdovi.

In ta travnik je tudi rastišče srčne moči: ko bom drugo leto zbirala zelišča za domači zeliščni liker, vem kam iti po to zel. (Tako sem vsaj mislila na začetku)
Kot mali otrok sem se razveselila teh kažipotov, saj sem vedela, da je do Rogle še največ dve uri hoje. Moram priznati, da me je hoja do Lovreških jezer pošteno zdelala; navsezadnje je moja kondicija enaka ali manjša od nič, pa še nepotrebnih odvečnih 30 kg vlečem na sebi (ja, spet je padla odločitev, da je zadnji čas, da shujšam!)Kljub temu, da sva bila že pozna, sva se odločila, da si ogledava ta jezera; če drugega ne, da si vsaj malo spočijeva noge.
Pogled na lovrenško barje in večje jezerce:
Po kratkem počitku sva nadaljevala pot proti Rogli. Na začetku je bila pot prav prijetna, skoraj nenormalno ravna in toliko da ne tlakovana. Skoraj nadstandard. In ob tej poti raste zanimivo drevo; me je takoj spomnilo na bogino Šivo. Lepa cesta se je kmalu spremenila v navadno gozdno potko ... Noge so me vedno bolj bolele in vedno pogosteje sem iskala kraj za počitek. Kakšne pol ure pred Roglo sva prišla na še en travnik - s klopco! Jeeeeee! Ko sem se vsedla, sem se takoj sezula in si malo zmasirala podplate. Ko sem gledala levo in desno po gorah, me je oblilo ... v daljavi sem videla spomenik, kjer sva začela z najino potjo ... tako daleč je, midva pa še sploh na Rogli nisva. In še vse to gorovje naju čaka, da ga prehodiva, preden bova spet pri avtomobilu. Verjemite, da mi je bilo žal, da sem sploh šla na pot.Izgubila sem voljo, ni mi bilo več do smeha, ... Komaj sem čakala, da prideva na Roglo in se obrneva domu naproti.

Pričakovala sem, da bom ob prihodu na Roglo čutila kakšno posebno olajšanje in zadovoljstvo, pa tega od utrujenosti ni bilo. Po popiti pijači, sem komaj čakala, da se vrnema domov. Pot proti domu naju je vodila najprej do Doma na Pesku, nato pa spet preko Lovrenških jezer do Ribniške koče. Za fotografiranje sem bila že preveč utrujena, pa tudi mudilo se nama je, saj sva imela v planu, da prideva do avtomobila vsaj do mraka, če ne še po svetlem. Naredila sem le še eno fotko na travniku, ki sem ga prej opisovala - mi je bilo prav lepo, kako trave lovijo še zadnje sončne žarke tega dne...
Ko sva prišla v gozd, se je pa začelo pravo mučenje; postajalo je vedno bolj mračno, temno.... Ko sva prišla do zadnjega vzpona po gozdu, ni bilo nikjer več ne duha ne sluha o dnevu. Še dobro, da naju je spremljala luna, ki je bila še dovolj močna, da nama je vsaj malo osvetljevala pot. Zadnjih 500 metrov sem skoraj obupala. Bila sem prepričana, da sva se izgubila; mešali so se travniki in gozd in močvirnata tla in ni in ni bilo konca ... Imela sem občutek, da hodiva v krogu. O spomeniku, ki je bil najin cilj, pa ni bilo ne duha ne sluha .... Ko sem bila že povsem na koncu z močmi in me je že skoraj začela grabiti panika, mi moj dragi pove, da nama je uspelo. Prišla sva do spomenika. Si lahko predstavljate olajšanje? Pihal je mrzel veter, vendar sva se vsedla na klop in sedela nekaj minut ... Čeprav naju je čakalo še nekaj sto metrov hoje po bregu navzdol, se mi je od srca odvalil ogromen kamen; kaj kamen ... skala! Ko sem se preobula in sem sedla v avto, sem se zaklela, da po tej poti ne grem nikoli več! Sploh nekaj časa ne bom šla na pohod! V tistem me pokliče sestra in pove, da ima nečak v petek športni dan - pohod in če naju lahko prosi, da bi ga spremljala .... Seveda sem obljubila. Tako, da jutri spet obujem planinske čevlje in grem malo razgibat mišice - še dobro, da danes noge ne bolijo več tako hudo...

4 komentarji:

Klavdija pravi ...

Ja ti revka ti...ampak, a vidš da si šla lohka sama (mu ni blo treba z avtom pote:P), pa še kotalila se nisi dol:P
Boš vidla...zdej k si že skor uhojena, bo pa šolski pohod zate le en mal dalši sprehod okol bloka:P

Čarobna hišica pravi ...

Kot, da bi brala samo sebe ... ampak jaz itak, da nebi šla brez kondicije na tako dolg sprehod ... sicer me moj občasno vleče na bližnji hrib in mu potem celo pot vsa zasopla težim, da nisem prišla sem zato, da bom tekla u hrib in nej gre kr sam naprej in bom že prišla za njim v svojem tempu ... ja in potem so gospod užaljeni, ker sem jih po krivem obtožila da tečejo .... al pa se dela slepga in ne vid na men še dodatnega 60 kg ruzaka, ki ga morem vednoznova privlečt na hrib ... uglavnm ... res ne razumem al smo me premehkužne, al so pa oni preveč zahtevni ... se že nekej časa ukvarjam s tem vprašanjem pa še do dons nisem najdla odgovora ...

DIDI pravi ...

joj, kok si to fajn napisala.. to pot sem vsaj dvakrat prehodila.. no še kakšen krat več.. ja mal pozno sta začela.. če ne te ne bi tako mučilo... ja super si.. je pa res škoda, da si vseh lepot ne ogledaš, ko je tko krasno tam gor pri vas na Pohorju, hvala ti za tako čudovit opis, čeprav sem se zraven mal nasmejala.. tok si originalna.. superca si.. topel objem

Sonja pravi ...

Hehe, takole bi zgledal komentar marsikaterega sprehoda, na katerega me je moj prepričal :)) Na začetku sem še verjela njegovim "samo še 10 minut", zdaj vem, da laže ko pes teče :))))))
Čarobna, kok mi je tole tvoje znano :)))) Škoda, da imam vikende čist polne, sicer bi midve najine gor nagnale v hrib, medtem ko bi ob kaki kavici in čveku uživale :)))

Related Posts with Thumbnails