M a r i č k a

Ja, 5 let sem pustila počivati moj blog. Zakaj? Nekako sem presedlala na facebook in mi enostavno zmanjkuje časa, da bi bila na več mestih naenkrat. Tokrat so me v objavo "potisnili" iz  Toplic Lešće  , kamor potujemo ta vikend. Vprašali so me namreč, če bi na svojem blogu prilepila njihov logo in povezavo do njih. Glej, to me nič ne stane, prostor tudi je... zakaj pa ne. In imela sem "ponovi vajo" iz urejanja bloga. Ok, verjamem, da mi bo uspelo. Ker pa sem omenila, da gremo ta vikend  pogledati k njim, bom seveda potem pripravila tudi krajšo reportažo. Če ste že bili pri njih, bom vesela vsakega namiga, kaj lahko pričakujem. Lepo bodite in radi se imejte! Marička

Ljubim trenutke, ko se čas umiri; ko slišiš skoraj vsak utrip srca, ki se umirja po dnevih, tednih, mesecih življenja v naglici in stresu. Ko si razpet med službo in delom doma, ko zvečer samo še padeš v posteljo in se zjutraj zbudiš v enakem položaju, kot si se pred nekaj urami vlegel... Ko bi moral na pot proti morju ob 7-ih zvečer, pa si še vedno v službi... ko ti sorodniki in prijatelji pomagajo seliti še zadnje škatle iz "starega" stanovanja v "novo" , ker sam pač ne utegneš in si še vedno v službi.... Takrat se začne v telese dogajati nekaj čudnega, nekaj neopisljivega... ne veš več, ali boš v stanju preživeti še nekaj ur... nekaj ur, ki loči stresno življenje od umirjenega oddiha. Ob 11-ih zvečer nama je le uspelo nabasati kovček v moj "škegn" (renault scenic) in sva se podala na pot proti jugu nekdaj bratske dežele; preko Hrvaške do Bosne, spet malo po Hfrvaški in nato v Črno goro. 12 ur potovanja z nekaj vmesnimi postanki in 2 uri spanja. Čas, ki...