Ko čas počasneje teče

Ljubim trenutke, ko se čas umiri; ko slišiš skoraj vsak utrip srca, ki se umirja po dnevih, tednih, mesecih življenja v naglici in stresu.
Ko si razpet med službo in delom doma, ko zvečer samo še padeš v posteljo in se zjutraj zbudiš v enakem položaju, kot si se pred nekaj urami vlegel... Ko bi moral na pot proti morju ob 7-ih zvečer, pa si še vedno v službi... ko ti sorodniki in prijatelji pomagajo seliti še zadnje škatle iz "starega" stanovanja v "novo" , ker sam pač ne utegneš in si še vedno v službi.... Takrat se začne v telese dogajati nekaj čudnega, nekaj neopisljivega... ne veš več, ali boš v stanju preživeti še nekaj ur... nekaj ur, ki loči stresno življenje od umirjenega oddiha.

Ob 11-ih zvečer nama je le uspelo nabasati kovček v moj "škegn" (renault scenic) in sva se podala na pot proti jugu nekdaj bratske dežele; preko Hrvaške do Bosne, spet malo po Hfrvaški in nato v Črno goro. 12 ur potovanja z nekaj vmesnimi postanki in 2 uri spanja. Čas, ki sva ga porabila za pot do Lepetanov. To je res majhna vasica, primerna za ljudi, ki si želijo miru in niso zahtevni turisti. V vasici sva zasledila en market, tri gostilnice-kavarne in videla sem znak za pošto. Edino kar me je motilo prvi dan je bil trajekt, ki vozi neprestano. Ampak samo prvi dan... naslednjih 9 dni ga sploh nisem več registrirala, pa čeprav je bil najin apartma le streljaj od pristanišča.

Sicer sva si pa dala duška in sva raziskala (seveda bolj po cesti) Kotorsko-Risanski zaliv kolikor se je dalo. Pogledala sva si Budvo, ki pa me niti malo ni pritegnila zaradi gneče in natrpanosti. Pa Cetinje sva obiskala in ugotovila, da je na manj kot 30 km dolgi poti iz Budve do Cetinj najpogostejša reklama za "auto šlep", ki se je pojavila najman 310 krat. Tivat in Kotor sta itak bila skoraj na dnevnem redu obiskov, seveda bi bil greh, če ne bi obiskala tudi Lovčena z mavzolejem Patara II. Petrovića Njeguša, ki me je povsem prevze. Prevzel me j tudi razgled, saj z razgledne točke vidiš skoraj celo Črno goro.Skoraj nedojemljivo, kako se lahko v nekaj 10 minutah iz nadmorske višine 0 metrov "dvigneš" na 1600 metrov in več... In kakšen pogled na zaliv... ostajala sem brez besed. In sape. Od lepote pokrajine. Takoj sem čutila neko povezanost z deželo, čeprav sem prvič v življenju obiskala Črno goro. Prevzelo me je sožitje gora in morja, kamna in rastlinja, nenazadnje pa tudi mirnost in prijaznost ljudi... Takrat me je stisnilo pri srcu... naenkrat me je prevzela želja, da bi ostala tam, ostala za vedno.

Upam, da bom imela srečo (in dovolj denarja), da se še kdaj vrnem v Črno goro. Že samo na tem delu je toliko zanimivih, drobnih stvari, ki čakajo, da jih pogledaš , se jih dotakneš, se zaradi njih spomniš nekoga iz zgodovine. Upam, da se res še vrnem tja dol, saj se je tam čas ustavil... srčni utrip se umiri, misli postanejo prijtnejše, pogled se zbistri. Ponovno začutiš življenje; tisto pravo, umirjeno, brezskrbno, vredno imena življenje.

Opomba: Vse slike sem posnela v Črni gori. So naključno postavljene v besedilo in niso vedno povezane z vsebino teksta.

Se beremo!

Komentarji

Oseba petrovka sporoča …
zdaj bo vse lažje
Oseba Mojca sporoča …
ooo, kako čudovito... in vse, kar si napisala, še kako res.
Oseba Alenka sporoča …
Super reportaža!!!Sem vesela , da si se malo umirila in odpočila, da boš lažje naprej "gurala". Upam, da ne bo več tako stresno:):)
Oseba Anonimni sporoča …
aha, zdaj je pa kristalno jasno, kje je Marička hodila in kaj počela v času, ko ni ustvarjala in se pojavljala na blogu. Upam, da si si nafilala izpraznjene in obnovila izčrpane celice, da boš lahko spet kmalu kaj pokazala. Zelo rada prihajam na obisk, veš in pogrešala sem tvoje stvaritve.
Oseba Marija - Marička sporoča …
Res sem bila potrebna polnjenja baterij in ta dopust je bil tisti, ko te res vrne v življenje. Sicer me čaka še ogromno dela, da bom sedaj uredila svojo ustvarjalnico (ne, še vedno ni gotova), ampak, ko bo, bom pa lahko začela ustvarjati s polno paro.
Hvala vam, da se še vedno vračate na moj blog, čeprav sem sedaj z ustvarjanjem in pisanjem bolj na mrtvi točki... Pa bo že-upam, da kmalu :)
Oseba Vladuška sporoča …
Super fotografije in ta kratek potopis. Si me vrnila pr let nazaj, ko sem sama potovala po teh poteh. Zdaj pa le novim doživetjem naproti, ko si si napolnila batarije.
Oseba Teja sporoča …
Razgled na 1,2 in 15 fotki je čudovit, tudi ostale fotke so zelo lepe.
Vidim, da si se imela lepo in da si uživala.
Oseba Danii sporoča …
Lepo, da si si napolnila baterije. Bo sedaj vsaj malo lažje, kajne?

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Sladko

Odločitve

Abrahamki