M a r i č k a

Saj ne, da je nimam. Jo imam. Ampak je še vedno polna škatl in vrečk, ki mi jih še ni uspelo razsortirati. Najbolj se bojim, da bom porabila veliko časa pri urejanju ustvarjalnega materiala - me je kar strah, ko bom zaplula med papirnate in tekstilne valove trenutnega nereda. V mislih sicer že pospravljam, ampak... Je res zadnji čas, da se lotim še te sobice in bom končno lahko začela z papirčkanjem in ostalim ustvarjanjem. Zadnja voščilnica, ki je nastala pred selitvijo: Se beremo!

Ljubim trenutke, ko se čas umiri; ko slišiš skoraj vsak utrip srca, ki se umirja po dnevih, tednih, mesecih življenja v naglici in stresu. Ko si razpet med službo in delom doma, ko zvečer samo še padeš v posteljo in se zjutraj zbudiš v enakem položaju, kot si se pred nekaj urami vlegel... Ko bi moral na pot proti morju ob 7-ih zvečer, pa si še vedno v službi... ko ti sorodniki in prijatelji pomagajo seliti še zadnje škatle iz "starega" stanovanja v "novo" , ker sam pač ne utegneš in si še vedno v službi.... Takrat se začne v telese dogajati nekaj čudnega, nekaj neopisljivega... ne veš več, ali boš v stanju preživeti še nekaj ur... nekaj ur, ki loči stresno življenje od umirjenega oddiha. Ob 11-ih zvečer nama je le uspelo nabasati kovček v moj "škegn" (renault scenic) in sva se podala na pot proti jugu nekdaj bratske dežele; preko Hrvaške do Bosne, spet malo po Hfrvaški in nato v Črno goro. 12 ur potovanja z nekaj vmesnimi postanki in 2 uri spanja. Čas, ki...