M a r i č k a

Se mi zdi, da včasih ni ne konca ne kraja z obveznostmi in delom. V službi itak gužva, doma pa tudi. Moj dragi je že sedem tednov v bolniški zaradi zloma gležnja. Na začetku sem ga vozila na Ptuj vsak drugi teden, zdaj sva pa spodaj kar vsak vikend - ima ob ponedeljkih preglede in greva raje kar v nedeljo dol, da se v ponedeljek ne gužvava po cesti :). Še dobro, da imava kje prespati, za kar se Sandijevi družini iz srca zahvaljujem. Upam, da se bom lahko kdaj oddolžila za te usluge. Tako sva sedaj vsako nedeljo in vsak ponedeljek abonirana s polnim penzionom :)))) No, ja... pa v teh tednih sem že kar nabrala kilometrine za volanom. Sem se morala sprijazniti s tem, da sedaj nisem kopilot ampak glavni pilot :). Ker me del vikenda ni doma, vsa opravila nekako stlačim v popoldanske (ali bolje rečeno v večerne) ure med tednom in seveda v sobotni dan. Se mi zdi, da ne počnem več drugega kot kuhanje, pomivanje, kuhanje, pomivanje... za presekat je kakšen stroj perila za obesit in potem cunji...

Alenka me je potunkala, da zapišem sedem resnic o meni. Naj ji bo :)))))) Torej, sedem resnic o moji malenkosti: Ljubim življenje. Res… čeprav imam včasih občutek, da ne znam živeti tistega »pravega« življenja, sem vseeno srečna, da živim. V zadnjih dveh letih mi je smrt vzela toliko meni ljubih ljudi. Nikoli si nisem znala predstavljati življenja brez mojih staršev, pa vendar me je doletelo, da sem skoraj »čez noč« ostala brez očeta. V devetnajstih dneh, kolikor je trajalo njegovo trpljenje v bolnišnici, se nikakor nisem mogla (ali bolje rečeno želela) pripraviti na dan, ko nas bo zapustil za vedno. In še danes nočem dopustiti resnice, da ga res ni več med nami. Z mano je vsak dan… v srcu in v mislih; pa vendar zelo pogrešam njegovo besedo, nasmeh, nasvet… Moja Ines. Čez manj kot mesec dni bo praznovala prestop v svet odraslih in svet večjih pravic (na povečanje dolžnosti in odgovornosti radi pozabljajo J ), presto...

Včasih me želje obdarovancev privedejo do tega, da vzamem v roke barve in čopiče. Sama trenutno nisem imela nobene želje po slikanju, mi je pa sestra zadnjič omenila, da je bila njenemu možu zelo všeč ena slika v trgovini; tema z afričanko v toplih barvah. Bi se menda zelo podala v njuno na novo opremljeno spalnico. In ker je te dni svak ravno praznoval rojstni dan, sem se spomnila, da bi mu lahko podarila takšno sliko. Bila sem povsem prepričana, da imam na zalogi še vsaj eno napeto platno, pa ga žal ni bilo. Tako sem uporabila kar lepenko, namenjeno za paspartuje. Še dobro, da sem imela doma vsaj okvir za sliko. Upam, da bodo obdarovancu motiv in barve všeč. Mogoče naredim še čestitko na podobno tematiko... bom videla, če bo zadosti časa. Imejte se lepo! :)

Če se ne motim, je bilo tudi lani tako... v decembru skoraj nič snega, januarja ga je pa začelo trosit... Ma, saj me sam sneg ne moti, tudi mraz me ne, ampak... ubijajo me te neočiščene ceste in vozniki, ki mislijo, da se da po snegu pravtako hitro voziti, kot po suhi cesti :(. Včeraj, ko sem šla domov iz službe, sem prav oprazovala (in občudovala) nekatere lahkomiselne šoferje; vozili so pravtako hitro, kot navadno, da o zaviranju sploh ne govorim - marsikaterega je kar veselo zaneslo po cesti. Sama nisem vešča vožnje v takšnih razmerah, zato se prav bojim, ker grem jutri spet na "teren". Upam, da me bodo varovali vsi svetniki, ki jih bom klicala na pomoč :) Ker je zima in z zimo je povezan mraz, sem po dolgem času prijela v roke pletilke - kupila sem namreč "bunkasto" volno in sem spletla dva šala; enega za mojo pupo, drugega zame - da nama mraz ne bo prišel do živega :) Pa še prav luštno je plesti s tole volno - sem začela sem v četrtek zvečer, včeraj zvečer pa...

Joj, kako ste me razveselile punce! Mka-Mojca, Sonja in Suzi (upam, da nisem katere spregledala), hvala vam! Kako paše... še posebej ob tako napornem dnevu, ko ne veš več, kje se te drži glava, posije sončna nagrada in polepša dan! Glede na to, da je nagrada verjetno že zaokročila po blog - svetu, jo poklanjam vsem, ki pokukate v mojo omaro zmešnjav in mešane solate :) - z veseljem vam jo podarim! Takole, zdaj pa bežim nazaj za štedilnik - sem že tako lačna, da vidim zvezdice pred očmi :((((( Želim vam veliko sončka! :)

Seveda se spodobi, da najprej zaželim veliko veselja, ljubezni, sreče, časa za tiste prave stvari in prijateljstvo za prave ljudi... vse to naj vam prinese leto 2010! Sedaj pa k svečniku. Res je iz papirja, vendar sem za varnost dodala stekleno posodico, v katero damo čajno svečko. Izdelava: 2 do 3 dni. Najprej sem naredila takšnega preprostega. Sestavne dele sem "poštirkala" in jih pustila, da se čez noč posušijo. Naslednji dan sem delčke zlepila: Ko je bil končan, sem se odločila, da ga nadgradim. Tole so sestavni deli nadgradnje: Ko sem krogce oblikovala in jih zlepila skupaj tako, kot morajo priti, je bilo potrebno posamezne motive še utrditi (mešanica vode in lepila). Seveda so morali spet počivati čez noč: Tretji dan je prišlo na vrsto lepljenje motivov na podlago. Lepilo je še mokro, saj sem svečnik oddala takoj, ko je bil gotov (čeprav je bil še moker). Dobila ga je teta za rojstni dan. Proti večeru se je lepilo že skoraj posušilo in je postalo skoraj nevidno. Pogled...